Vrste zelenjave na vrtu

Vrste zelenjave na vrtu

vrste zelenjave na vrtu
NASVETI ZA ZASADITEV ZELENJAVNEGA VRTA! POGLEJ TU!

Samooskrba z zelenjavo je vse bolj priljubljena in že skoraj vsaka hiša ima urejen zelenjavni vrt. Katere vrste zelenjave na vrtu bomo gojili, je seveda odvisno od naših potreb. Seveda moramo upoštevati tudi okolje, predvsem pa vremenske razmere.

Slovenija ima v različnih delih zelo raznoliko podnebje in zato tudi drugačen pogoje za vzgojo zelenjave. Na primorskem že jedo prvo solato, ko je na gorenjskem še snežna odeja. Vsekakor bomo na vrtu gojili različno zelenjavo. Zelenjavo delimo na naslednje kategorije: listnata zelenjava, korenovke in gomoljnice, plodovke, stročnice, čebulnice, trajnice, zelišča in začimbe. 

Vrste zelenjave na vrtu

Preden se lotimo vrtnarjenja, se odločimo kje bomo imeli vrt, kako bo velik in kaj bomo gojili na njem. Ko je vse to jasno, preverimo kakšno zemljo imamo na vrtu, če želimo jo lahko damo tudi na analizo.

Z analizo zemlje bomo točno vedeli, koliko in kako moramo pognojiti vrt. Če želimo ekološko neoporečno zelenjavo, potem vrt pognojimo z ekološkim kompostom, ki ga pridelamo iz organskih odpadkov z vrta in z kuhinjskimi odpadki. Za lažjo odločitev kaj gojiti na vrtu, si oglejmo vrste zelenjave.

Listnata zelenjava

Najbolj poznana listnata zelenjava je seveda solata. Najbolj pogosto gojena listnata zelenjava pri nas: blitva, brokoli, brstični ohrovt, cvetača, endivije, glavnati ohrovt, zelje, kitajsko zelje, koromač, motovilec, kolerabica, radič, rukola in  špinača. Med listnato zelenjavo štejemo tudi stebelno zelenjavo in zimsko zelenje.

Solata

Poznamo veliko sort solate, vsem pa je  skupno, da imajo kratko dobo rasti. Na pomlad najprej posejemo solate, ki so namenjene pomladni setvi. To so krhkolistne sorte, kot so ameriška rjavka, posavka, vegorka, ljubljanska ledenka in še nekatere druge sorte. Od maja naprej sejemo sorte, ki dobro prenašajo poletno vročino.

To so krhkolistne solate ljubljanska ledenka, unicum, ameriška rjavka in dalmatinska ledenka. V prodaji so tudi novejše sorte, ki dobro uspevajo poleti. Gentilina, na primer ne naredi glave, ampak rozeto. 

Poznamo tudi prezimne krhkolistne solate, pri nas najpogosteje sejemo vegorko, posavko in bistro. Sejemo pa tudi mehkolistne solate, najbolj priljubljena je majska kraljica in atrakcija, ki ju sejemo zgodaj spomladi ali pozno jeseni. 

Kdaj sejemo solato v rastlinjak in v gredice?

V rastlinjak sejemo solato v lončke od decembra do marca, presajamo pa jo v rastlinjak od januarja do marca, na prosto pa od konca marca do konca aprila.

Za presaditev na prosto,  sejemo pomladne sorte v lončke od sredine februarja do sredine aprila. Poletne sorte solate sejemo v lončke od sredine aprila do konec julija in avgusta ponovno pomladne sorte. Solato presajamo štiri tedne po setvi.  Neposredno na prosto sejemo poletne sorte solate od aprila do sredine avgusta, medtem ko prezimne sorte solate sejemo od sredine septembra do oktobra. 

Gnojenje in zalivanje solate

Solate posebej ni potrebno dognojevati, dovolj je, če jo posadimo v zemljo, ki smo ji dodali malo komposta. Običajno je dovolj, če so pognojene rastline, ki rastejo okoli solate. Več pozornosti moramo posvetiti okopavanju, saj moramo vse sorte solate večkrat okopati. To naredimo tako, da preprosto z motiko razrahljamo zemljo okoli glavice. Nekoliko organskega gnojila dodamo samo prezimnim sortam in to na pomlad, ko jih okopljemo in pokrijemo s kopreno. 

Solato zalivamo samo ko jo presajamo in ob hudi suši. Dobri sosedje solate so blitva, bučke, cvetača, čebula, črna redkev, črni koren, jagode, drobnjak, korenček, meta, špinača, zelje, zelena, por, repa, pastinak, fižol, grah, kumare in paradižnik. Ker se solata dobro ujema skoraj z vsemi rastlinami na vrtu, razen peteršilja, jo lahko sejemo ali presajamo meda sadike ostale zelenjave. Posebej solati ustreza, če jo posadimo med sadike paradižnika, paprike, jajčevca ali čebule. 

Plodovke

Plodovke so na naših vrtovih izredno priljubljene, pogosto jih vzgajamo tudi v rastlinjakih ali toplih gredah. Med plodovke štejemo: paradižnik, paprike, melone, feferoni, lubenica, kumare, koruza, jajčevec, čili, buče in bučke. 

Paradižnik

Plodovke, se pravi tudi paradižnik, potrebujejo za rast veliko sonca in toplote. Paradižnik vedno nasadimo na sončno mesto, vzgojimo ga iz sadik, ki jih vzgojim s koreninsko grudo.

Paradižnik sejemo v lončke od februarja so sredine marca, v rastlinjak jih presadimo aprila na prosto pa šele maja. Paradižnik sadimo na prostem v medvrstne razdalje 70 cm, v rastlinjaku pa naj bo prostora med sadikami 1 meter. 

Če želimo vzgojiti globok in razvejan koreninski sistem, sadike paradižnika vedno ko jih presajamo, sadimo precej globlje. Kadar sami sejemo semena paradižnika v lončke in jih tudi sami kasneje pikiramo, to upoštevamo že pri pikiranju. Majhne sejančke paradižnika pustimo nekaj časa v senci in počakamo, da se malo bolj potegnejo, nato pa jih globoko spikiramo.

Za resnično bogato letino paradižnika upoštevajmo kolobarjenje, rastlini redno odstranjujmo zalistnike, če je vlažno poletje, odstranimo tudi spodnje liste. 

Gnojenje in zalivanje paradižnika

Paradižnik moramo gnojiti, če želimo imeti obilen pridelek. Gnojimo ga lahko neposredno s preperelim hlevskim gnojem (nikakor s svežim hlevskim gnojem), najbolje pa je, če paradižnik pognojimo z domačim kompostom. Ko sadike že nekoliko zrastejo, ali ko se že delajo plodovi, paradižnik dognojimo z naravnim gabezovim pripravkom. Gabezov prevretek vsebuje veliko kalija, zato lahko okoli sadike paradižnika, naredimo tudi zastirke iz gabeza. 

Ko paradižnik prične delati nastavke plodov in ko so nastavki veliki približno kot grahovo zrno, izvedemo listno gnojenje s kalcijevimi listnimi gnojili. Takšno gnojenje je priporočljivo posebej v zelo vročih, sušnih dnevih poletja.  Brez zalivanja paradižnik ne bo uspeval! Vse plodovke potrebujejo globoko in redno namakanje, vsake tri dni, do 30 cm globoko.

Dobri sosedje paradižnika: bob, meta, kapucinke, šaprglji, bazilika, nizek fižol, ognjič, drobnjak, črna redkev, čebula, česen in bučke. 

Slabi sosedje paradižnika: grah, krompir, sladki komarček in zelje.

Korenovke in gomoljnice

Najbolj poznan je prav gotovo korenček. K korenovkam in gomoljnicam pa prištevamo tudi naslednjo zelenjavo: gomoljno zelenjavo, krompir, pastinak, rdeča pesa, redkvica, repa in sladki krompir. Ta vrsta zelenjave je nepogrešljiva pri kuhanju, najpogosteje jo uporabljamo pri jedeh na žlico. 

Peteršilj

Peteršilj uvrščamo med korenovke, čeprav je tudi začimba in zdravilno zelišče. Peteršilj uporabljamo v manjših količinah, kot zdravilno zelišče uporabljamo peteršiljev čaj, ki je ga pogosto uporabljajo tudi za hujšanje.  Peteršilj je zakladnica mnogih koristnih učinkovin, vsebuje veliko vitamina C.  Peteršilj odvaja seč iz telesa, za kar je odgovoren kalij.

V peteršiljevih listih najdemo vitamin B, v korenu pa vitamin B3. Vsebuje tudi izredno dragocen vitamin B12, ki ga v rastlinah poredko najdemo. Vitamin B12 v kombinaciji z železom sodeluje pri obnavljanju rdečih krvničk. V korenini peteršilja so tudi antioksidanti, vsebuje veliko karotena in tudi eterična olja. Peteršilj je močan diuretik, ker odvaja škodljive iz telesa, je primeren tudi za razstrupljanje telesa. 

Kdaj sejemo peteršilj, kako ga gnojimo in zalivamo?

Za sadike v lončku, sejemo peteršilj že januarja, presajamo pa ga aprila. Neposredno na prosto ga sejemo od sredine aprila do konca julija. Pri sejanju upoštevamo medvrstne razdalje 30 cm in v vrsti 5 cm. Semena peteršilja potrebujejo za dobro kaljenje 25 stopinj C, ko pa zraste prvi list in vse do tretjega lista, mu ugaja temperatura okoli 17 stopinj C. Ko sadiki zraste tretji list, jo prestavimo na temperaturo okoli 7 stopinj C. Peteršilja ne pikiramo.

Peteršilj na zelenjavnem vrtu ne gnojimo z hlevskim gnojem, porabimo samo domač ekološko kompost. Peteršilj bo tako dobro uspeval, redko ga tudi napadajo škodljivci, občasno ga napadejo listne uši, ki jih preženemo z naravnimi pripravki za zatiranje škodljivcev.  Če je rast peteršilja resnično slaba, potem dodamo mineralno gnojilo, ki vsebuje veliko kalija.  Peteršilj ni potrebno dodatno namakati, razen v resnično suhem poletju mu prilijemo malo vode.

Dobro sosedje peteršilja: čebula, česen, šparglji, rdeča redkvica, rdeča pesa, paradižnik, kumare in črna redkev.

Slabi sosedje peteršilja: vsa zelena solata in radič.

Zelena

Poznamo več sort zelene: listna zelena, belušna zelena in gomoljna zelena. Na naših zelenjavnih vrtovih se največ uporablja gomoljna zelena. Pri kuhanju uporabljamo liste zelene, odebeljene spodnje dele listnih pecljev in gomolje.

Koristne učinkovine v zeleni: kalij, natrij, kalcij, fosfor, mangan, magnezij, žveplo, železo, jod in baker. Vsebuje tudi vitamine, ki jih je največ v listih: vitamin C, vitamina B1 in B2, vitamin E, antioksidant karoten in veliko eteričnega olja. Zelena je tudi zdravilno zelišče, pospešuje izločanje vode in telesa. 

Kdaj sejemo zeleno, kako jo gnojimo in zalivamo?

Za vzgojo sadike sejemo zeleno v lončke januarja in februarja. Za kaljenje semena potrebuje zelena temperaturo okoli 26 stopinj C, ko zrastejo prvi trije list pa jo postavimo v prostor kjer je od 14 do 17 stopinj C. Zeleno lahko pikiramo.  Sadike na prosto presadimo aprila. Sadike sadimo v medvrstni razdalji 40 cm in v vrsti 30 cm.

Zelena potrebuje nekoliko več gnojila kot peteršilj ali korenček. vendar ima tudi zelena najraje domač kompost, ki ga damo približno 3 litre na kvadratni meter. Med rastjo zeleni dodajamo prevretek iz gabeza in koprive, ugaja ji tudi lesni pepel. 

Zelena ne mara sonca in vročine, zato jo moramo poleti obilno zalivati. Vendar voda okoli rastline ne sme zastajati, zato je priporočljivo kapljično namakanje. Zeleno namakamo dvakrat na teden in sicer v globino 30 cm. 

Dobri sosedje zelene: zelena se najbolje počuti v družbi kapusnic: zelje, ohrovt. kolerabice, kitajski kapus, brstični ohrovt, cvetača in brokoli. Dobri sosedje zelene pa so tudi timijan, zelena solata, por,  paradižnik, paprika, kumare, grah in fižol.

Slabi sosedje zelene: pastinak, peteršilj in korenček.

Zgodnji krompir

Zgodnji krompir ki ga izkopljemo na svojem vrtu in ga pečenega ponudimo z mlado solato, je prav gotovo nekaj najboljšega z našega zelenjavnega vrta. Krompir spada med vrste zelenjave na vrtu, ki jih lahko sadimo že marca. Poznamo veliko sort mladega krompirja, naj bolj poznan je prav gotovo kifeljčar, ali zgodnji krompir holandske sorte.

V kulinariki uporabljamo gomolje rastline, že dva srednje velika krompirja sta dovolj za obrok. Krompirjev škrob v telesu pušča bazično delujoče učinkovine, kar je dobro ravnovesje, kadar pojemo preveč kisle hrane. Vsebnost koristnih učinkovin v krompirju je odvisen od tega kje je gojen, od kakovosti zemlje in od tudi od tega, ali ga napadejo razne bolezni.

Največ koristnih učinkovin se nahaja v surovem krompirju, ki pa je neužiten. Zaradi tega poskusimo v prehrano vključiti čim več krompirja, ki ga skuhamo ali spečemo z lupino. Izogibajmo se praženega in ocvrtega krompirja. 

Kako nakaljujemo krompir, kdaj ga sadimo, kako zalivamo in gnojimo?

Za pridelavo zgodnjega krompirja, ga moramo nakaliti v zaščitenih prostorih. Krompir nakaljujemo v prostorih, kjer je temperatura okoli 15 stopinj C. Če bomo krompir nakaljevali v svetlem prostoru in pri primerni temperaturi, bo imel krompir, pripravljen za sajenje, lepe in vitalne kalčke. Ko sadimo nenakaljenega krompirja, mora imeti zemlja najmanj 8 stopinj C, da bodo vsi gomolji enakomerno kalili. 

Zgodnji krompir sejemo marca, aprila in maja, odvisno od tega kje živimo. Prvi mladi krompir v krajih s toplim podnebjem pri nas kopljemo že junija in vse do septembra. Rani krompir sejemo v medvrstne razdalje 80 cm in v vrsti v razdalji od 30 do 50 cm. 

Najboljše gnojilo za krompir je preperel kompost, lahko uporabimo tudi preperel hlevski gnoj, ki ga v zemljo zakopljemo že v jeseni. Na kvadratni meter dodamo 4 litre komposta ali 3 litre hlevskega gnoja. Med vrste krompirja posadimo nizek fižol ali grah, zemljo večkrat okopljemo in zato ne bo potrebno dodatno dognojevanje z mineralnimi dušikovimi gnojili. Ko krompir izkopljemo, nam zemlje ni potrebno gnojiti preden nasadimo druge vrtnine, saj krompir pusti v zemlji dovolj hranil. 

Krompir ne mara suše, če je zemlja izsušena je pridelek slabe kakovosti in pogosteje ga napadejo bolezni. Krompir lahko zalivamo tudi preko listov, najbolj zjutraj, da se listi čez dan posušijo. 

Dobri sosedje zgodnjega krompirja: kumina, lan, sončnice, meta, ognjič, žametnice, kapucinke, pastinak, ohrovt, kolerabica, špinača, bob, nizek stročji fižol in nizek grah. 

Slabi sosedje krompirja: repa in paradižnik. 

Stročnice

Seveda želimo na vrtu gojiti tudi stročnice. Pri nas so najbolj priljubljene: fižol; nizek fižol in visok fižol, bob, grah, leča in čičerika. Stročnice so pogosto na naših jedilnikih, postrežemo jih lahko v enolončnicah, kot glavno jed ali kot prilogo. 

Čebulnice

Ni vrta brez čebule! Poleg čebule na vrtu gojimo še česen, por in drobnjak. Sadimo različne sorte čebule: bela čebula, rdeča ptujska čebula, biserna čebulica in še mnoge druge.

Najbolj priljubljen česen: haloški česen, primorski česen, jesenski česen in spomladanski česen. Vse čebulnice imajo zelo značilen vonj, pogosto tudi zelo lep cvet. Čebula in vse sorodne vrste, spadajo med najstarejše vrtnine ki so jih kdaj gojili. 

Čebula

Med vrste zelenjave na vrtu prav gotovo spada tudi čebula. Na zelenjavnem vrtu gojimo čebulo na več načinov, pri nas je najbolj poznano gojenje iz čebulčka. 

V prehrani uporabljamo podzemni del čebule, razen pri mladi čebuli, kjer uporabimo tudi mlade, sočne liste. Čebula ima malo kalorij, vsebuje pa veliko ogljikovih hidratov, maščob in eteričnih olja. Značilen okus in vonj ima čebula zaradi vsebnosti sulfidov.

V rdeči čebuli pa se nahajajo tudi antocianska barvila, ki so tudi močni antioksidanti. Največ koristnih učinkovin se nahaja v sortah čebul, ki so obarvane, se pravi v rdečih čebulah.

Kdaj sadimo čebulo, koliko jo zalivamo in gnojimo?

Čeprav se je pri vzgoji čebule najbolj prijela vzgoja iz čebulčka, lahko čebulo vzgajamo tudi drugače. Čebulo pa seveda lahko tudi posejemo, najbolj čim bolj zgodaj na pomlad in sicer takoj na stalno mesto. Čebula potrebuje odcedno in rahlo zemljo, kadar jo sejemo neposredno v zemljo, bo pridelek približno dva tedna kasneje. 

Čebulo pa lahko vzgojimo tudi iz sadik. To naredimo tako, da v lončke posejemo seme in nato sadike presadimo na prosto. Čeprav se na naših zelenjavnih vrtovih ta način pridelave čebule ni prijel, je to še vedno najboljši način za lepo in zdravo čebulo. 

Če želimo čebulo vzgojiti iz sadik, moramo semena posejati v lončke že januarja ali februarja. Sadike presajamo marca in aprila. Neposredno na prosti čebulo sejemo do konca marca, čebulček pa nasadimo od konca februarja do konca aprila. Če želimo vzgojiti bele sorte, ki so primerne za prezimljanje, jih sadimo v začetku avgusta. Če želimo prezimiti čebulo, ki jo vzgojimo iz čebulčka, jo sadimo od konca septembra do sredine oktobra. 

Čebulčke sadimo v medvrstni razdalji 30 cm in v vrsti v razdalji 10 cm. Čebula ne potrebuje posebej gnojenja, pazimo samo na to, da so tal rahla. Po vsakem deževju tla razrahljamo, pazimo, da pri tem ne poškodujemo čebule. Pogosto čebuli primanjkuje kalija, nadomestimo ga lahko z malo lesnega pepela ali zalijemo z gabezovim prevretkom. 

Čebulo zalivamo v maju in juniju ko se debeli, ter seveda kadar je suša.

Dobri sosedje čebule: radič, krompir, kamilice, sladki komarček, komarček, koper, janež, jagode, solate, rdeča pesa, peteršilj, paradižnik, kumare, korenček, kolerabice in bučke.

Slabi sosedje čebule: fižol, grah, bob, čičerika, brstični ohrovt, cvetača, črna redkev, drobnjak, kitajsko zelje, zelje, ohrovt in por. 

Kako skladiščimo čebulo?

Čebulo pogosto prepozno pospravimo. Ko čebula poleže prve liste, stisnemo mesto kjer se čebula konča in se začnejo listi. Če ne občutimo odpora in zatipamo konec čebule, steblo pa je mehko, potem jo že lahko izpulimo. Čebulo poberemo skupaj z listi in jo posušimo v suhem in zračnem prostoru.

Ko so listi suhi jih porežemo, čebulo pa shranimo v prostoru, kjer se temperature ne spustijo pod 0 stopinj C. Najbolje da čebulo spravimo v mrežaste vreče in jih obesimo v suhem in zračnem prostoru. 

Trajnice na vrtu

Na vsakem vrtu posadimo tudi nekaj trajnic. Najpogostejše trajnice so vrtne jagode, šaprglji, rabarbara in  hren. 

Začimbe in zelišča

Začimbe in zelišča zaokrožijo naš vrt v celoto. Nepogrešljive začimbe in zelišča na vrtu: bazilika, citronka, kamilica, meta, ognjič, pehtran, timijan, peteršilj, šetraj in še mnoge druge zdravilne rastline. 

Vrste zelenjave na vrtu:

Uporabljeno besedilo: vrste zelenjave na vrtu, zelenjavni vrt, zelenjava

Deli naprej